S tremi prebivalci Rač smo v krajinskem parku med labodi in čapljami govorili o življenju zraven tovarne, ki proizvaja izdelke na osnovi glifosata

 

Pogovarjamo se, ko spet velja, da v podjetju Albaugh ne bodo izdelovali, sintetizirali glifosata. Nekateri to napačno interpretirajo, da ga ne bodo uporabljali. Kako velik problem je nepopolna obveščenost ali zavedenost ljudi?

Tomaž Seliškar: “Ko je podjetje Albaugh spomladi 2015 prišlo v Rače in kupilo tovarno Pinus, je bil župan Branko Ledinek navdušen. Vse, ki smo imeli pomisleke, je označil za nenormalne dvomljivce. To je bilo prvo, kar nas je zaskrbelo. Šlo je za prihod multinacionalke, ki se ukvarja s kemijo. Sami smo stopili v kontakt z njimi, povabili so nas na sestanek, nato smo jim posredovali naših pet pričakovanj. Težko rečemo, da je šlo za zahteve, saj nad podjetjem nimamo moči, razen da smo krajani, ki pričakujemo, da bodo okoljsko odgovorni.

Že na prvem sestanku so nam povedali, da ne načrtujejo nadaljevanja sinteze glifosata. To je bila razveseljiva novica, saj je prav sinteza okoljsko najbolj problematična in tvegana. A med postopki za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na agenciji za okolje, Arso, za povečanje proizvodnje se je v končni vlogi spet pojavila sinteza glifosata. Na zadnjem sestanku, februarja, smo izrazili začudenje. Odgovorili so, da sintezo ohranjajo kot ‘strateško prednost’, ki je ne bodo koristili, saj ni ekonomsko upravičena. A ne vedo, kam bo šel razvoj na Kitajskem, zato želijo možnost ohraniti, saj gre za eno redkih podjetij, če ne edino v Evropi, ki še ima tako dovoljenje. Junija smo nato videli, da so sintezo iz vloge vendarle umaknili. Če bo Arso izdal soglasje, bo to pomenilo, da bo v prihodnje precej težje, če bo sploh mogoče, obnoviti sintezo glifosata.”

Obljubljajo tudi spremembe pri ravnanju z odpadnimi vodami.

Tomaž Seliškar: “V dopisu, ki smo ga kot Ekološka iniciativa Rače poslali na Arso, smo opozorili na obremenjenost potoka Žabnika z živim srebrom. Na to so najprej opozorili prav novinarji Večera. Ko smo pridobili javno dostopne podatke, smo videli, da gre za resnično velik problem. Vseskozi smo opozarjali na problem odpadnih vod iz sežigalnice, ki je znotraj kompleksa nekdanjega podjetja Pinus, a meritev nismo imeli. Upravljavec čistilne naprave meritev javno ne objavlja niti ne izvaja meritev onesnaževal iz proizvodnje, ampak le tiste, ki so pomembne za delovanje naprave. Ko smo analizirali podatke o onesnaženosti Žabnika, smo ugotovili, da je ta potok najbolj obremenjen z živim srebrom v celi Sloveniji. Druge vire živega srebra poleg sežigalnice in podjetja Albaugh v takšnem obsegu v okolici težko najdemo. Tega so se zavedeli tudi v podjetju. Z vključitvijo občine v postopke in s širšim problematiziranjem biološke čistilne naprave za obdelavo industrijskih odpadnih vod je prišlo do odločitve, da teh ne bodo več odvajali tja, ampak bodo poskrbeli za zaprti sistem. To je zelo dobrodošlo. Tudi zaradi manjšega črpanja podtalnice, ki jo Albaugh zajema iz lastnega črpališča za osnovno šolo Rače. Gre torej za dva vidika: zmanjša se onesnaženje z živim srebrom in drugimi onesnaževali ter zmanjša se poraba podtalnice, ki je edini vir pitne vode na Dravskem polju.”

Kam segajo začetki Ekološke iniciative Rače?

Boris Vezjak: “Civilna iniciativa je nastala med letoma 2009 in 2010. Od samega začetka so opozarjali predvsem na dogajanje v nekdanji tovarni Pinus. Rače so močno obremenjene: problem sega od onesnažene podtalnice do problematičnega zraka. Velik problem, ki ostaja nesaniran, so divja odlagališča, kjer so zakopani nevarni odpadki – glede na objavljene vire domnevno predvsem iz Pinusa. Gre za lokacije, kamor naj bi podjetje zakopavalo fitofarmacevtske, tudi rakotvorne odpadke. Mateja Pigner Perko in Marjan Lah sta začela opozarjati tudi na sežigalnico. Podjetje je namreč ugotovilo, da se mu splača na svojem zemljišču, ki tako rekoč meji na krajinski park, zgraditi sežigalnico nevarnih odpadkov, ki je v Sloveniji zaradi blage ureditve in nadzora lahko dobičkonosen posel. Pinus je imel interes, da je tam poleg lastnih odpadkov sežigal tudi druge odpadke.”

Tomaž Seliškar: “Pred tem je bil nadzor nad zakopavanjem in divjim odlaganjem slabši, a zakonodaja se je začela zaostrovati še v času Jugoslavije.”

Boris Vezjak: “Leta 2005 in 2010 je prišlo do požarov. Šlo je za niz problemov, ki so bili posledica pomanjkljivega vzdrževanja. Zgodba okoli Albaugha je le zadnja faza. Ko so prišli, so napovedali, da bodo evropska podružnica za proizvodnjo glifosata.”

Tomaž Seliškar: “To nas je zaskrbelo. Napovedali so šestkratno povečanje proizvodnje. Nismo vedeli, da gre za obseg pripravkov na osnovi glifosata. Sinteza, proizvodnja glifosata je bila še pred prevzemom ustavljena. Pinus je zašel v težave in med letoma 2011 in 2016 je tovarna komaj obratovala. Razen sežigalnice prebivalci nismo zares zaznavali njihove prisotnosti. Zato mnogi v zadnjih letih nimajo občutka, da gre za kemično tovarno, ki je prispevala k onesnaženju okolja.”

Govorimo torej o tovarni, ki naj bi uporabljala glifosat, ne pa ga izdelovala?

Boris Vezjak: “Trenutno glifosat uvažajo iz Kitajske, tu ga mešajo in pakirajo v končne proizvode. Tako je menda najceneje. Njihova logika je bila: če nam zakonodaja omogoča, zakaj bi se možnosti proizvodnje glifosata odpovedali. S tem v Iniciativi seveda nismo bili zadovoljni.”

Tomaž Seliškar: “Dovoljenje bi pomenilo, da lahko proizvodnjo kadarkoli začnejo in jo tudi lažje povečajo v obsegu. Želeli smo varovalko, da proizvodnje glifosata tu ne bo. V mešanju glifosata za končne izdelke ne vidimo tako velikega tveganja. Zato smo veseli, da so na koncu sintezo umaknili iz vloge. K temu je nedvomno prispevalo tudi spremenjeno javno mnenje v Evropi in ZDA. Tudi v Račah je ljudi začelo skrbeti. Vsaj malo. Želimo pa opozoriti, da po nam dostopnih informacijah prave alternative glifosatu, ki bi bila manj škodljiva glede uporabe in proizvodnje, ni.”

i bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno v njej prisoten atrazin.”

Obstajajo pene in toplotne obdelave pod višjim pritiskom, ki uničijo plevel.

Tomaž Seliškar: “V Sloveniji, kjer večino glifosata porabijo na železnici, je to res alternativa. Drugače je pri kmetijskih površinah, kjer je to ob intenzivnem kmetijstvu neuporabno in tudi mi ne vidimo alternativ. Glifosat je od vseh sredstev, ki se uporabljajo, eden manj problematičnih.”

Kljub temu da je rakotvoren?

Tomaž Seliškar: “To ste vi rekli.”

Da. O tem govorijo raziskave. O tem je presojalo sodišče ZDA, ki je dosodilo, da mora Monsanto plačati milijonsko odškodnino obolelemu za rakom, ki je uporabljal njihovo škropivo na osnovi glifosata.

Tomaž Seliškar: “A niso razsodili, da je glifosat rakotvoren. Problematična je množična uporaba. Ta je problem povsod, kjer je dovoljeno pridelovanje gensko spremenjenih poljščin. A v Evropi se porabi bistveno manj glifosata, sploh v Sloveniji – letno naj bi šlo za 60 ton aktivne snovi.”

Boris Vezjak: “Rakotvornost glifosata je odprta dilema. Lokalni prebivalci tu smo pahnjeni v okoljevarstveno skrb in smo ekologi po svojih najboljših močeh. Nismo profesionalci. Ob tem smo tudi kritični do romantizacije. Slika ni črno-bela in ne gre nujno za borbo Davida proti Goljatu, šibke lokalne skupnosti proti močni multinacionalki. Mnogi želijo videti v glifosatu zlo, a sam ne morem trditi, da je glifosat rakotvoren. Študije obstajajo, ki podpirajo obe stališči – da je in da ni. Smiselno se mi zdi, da sledimo načelu previdnosti in preventive: da se obnašamo, kot da je rakotvoren, dokler se nedvomno ne dokaže nasprotno.”

To je načelo EU, ki v primeru glifosata ne velja.

Boris Vezjak: “A ne moremo domišljavo trditi, da je glifosat rakotvoren. Tega ne vemo. Večina slovenske okoljevarstvene stroke je na stališču, da je in da so herbicidi škodljivi. A ne želimo zapasti v širjenje in krepitve teorij zarot, kar se zgodi zelo hitro.”

Tomaž Seliškar: “V Iniciativi nimamo ambicij reševati svetovne probleme. Želimo pa z lokalnim delovanjem prispevati h globalnim spremembam. Nas bi najbolj zadevalo, če bi se glifosat tu sintetiziral. Vemo, da bo Albaugh glifosat proizvajal ne glede na situacijo v Sloveniji. V vlogi zaprošajo za proizvodnjo 150-krat več izdelkov iz glifosata, kot se jih porabi v Sloveniji, Albaugh trenutno proda na slovenski trg le okoli šest odstotkov proizvodnje. Nas v Račah zadeva predvsem proizvodnja. Poraba je drug problem, že dolgo prisoten na Dravskem polju, a se z njim ne ukvarjamo toliko – zmanjkata nam in znanje in čas.”

Je onesnaženost zaradi kmetijstva tako velik, prevelik problem?

Tomaž Seliškar: “Da, kmetijstvo je še vedno velika težava. To kažejo tudi analize kakovosti pitne vode. Pred tremi leti sem naročil analizo pitne vode iz domače pipe. Vodo zajemamo iz zajetja, kjer naj bi bila obremenjenost z onesnažili najmanjša. A je bil vseeno prisoten najbolj problematičen pesticid Dravskega polja, atrazin. Skupaj z derivatom je presegal dovoljeno raven.”

Kaj ste naredili s temi rezultati?

Tomaž Seliškar: “Nanje smo opozorili, ko smo pisali Arsu. Želeli smo opozoriti na divja odlagališča, ki so lahko eden od virov. Atrazin je v Sloveniji prepovedan od leta 2004. A pripravke na njegovi osnovi se da brez težav kupiti na Madžarskem ali Hrvaškem. Tu trčimo ob problem ozaveščenosti potrošnikov. In ta problem imamo tudi pri glifosatu.”

Boris Vezjak: “Ko denimo sosedi poškropijo celo zelenico s herbicidom, ker je to najučinkoviteje, saj želijo posejati novo angleško trato. Na to opozarjajo tudi v podjetju Albaugh: naj se raje ukvarjamo s potrošniki in s kurišči, ki prispevajo k onesnaženosti zraka. V EU je nadzor nad večjimi podjetji relativno strog in tega se zavedajo. Posamezniki pa se pogostokrat do okolja obnašamo precej mačehovsko.”

Je slaba obveščenost o posledicah industrije in proizvodnje kemikalij tu že zgodovinsko problem?

 

Miran Rajšp: “Spomnim se, ko sem bil še majhen: gledali smo, kako so odvažali cisterne odpadkov do gramoznice, kako je marsikaj steklo iz tovarne Pinus. Pred tovarno je bil nekoč majhen ribnik. Romantično lep. Najprej so izginile ribice. Nekaj časa so bile v njem žabe, nato je zginilo vse. Prebivalcem v sosednji hiši ob tovarni so rekli, da ne smejo več uporabljati studenca za hišo. Ne, nismo bili obveščeni. A posledice so bile. Ogromno delavcev, ki so imeli službo v Pinusu, je umrlo. Ko se ozrem po ulici, so nekoč tam živeli skladiščniki, tudi kuharica v tovarni je zbolela in umrla. Neka povezava obstaja.

A v preteklosti je Pinus vedno dal denar: ko se je gradila cesta ali se je asfaltiralo cestišče. Prispevali so oni, nekaj je prispeval Petrol, občini je bilo treba dodati le še majhen del. In smo imeli novo cesto. Danes gre po njej skozi Rače ogromno tovornjakov iz gramoznice. Tudi ti onesnažujejo zrak. Koncesnina, ki jo za gramoznico dobi občina, je minimalna. Tudi letališče vpliva na kakovost zraka. Sploh se bo ta vpliv povečal, če bo prišlo do napovedane širitve. Vemo, da individualna kurišča prispevajo pomemben delež delcev PM10, a bolj strupene snovi pridejo v zrak vendarle iz sežigalnice nevarnih odpadkov. Edina merilna točka je v sosednji občini, v Miklavžu, in tam so mejne vrednosti redno prekoračene. Dolžnost občine bi morali biti skrb za lokalno prebivalstvo in njegova zaščita. A tega ni.

Pred časom smo imeli problem, ker je iz pipe tekla kalna, umazana voda. Naročeno nam je, da če se to zgodi, moramo vodo pustiti teči. Problem je, če minejo ure, noč in je voda še kar kalna.”

Kaj naredite?

Miran Rajšp: “Nič. Pustimo teči in čakamo, da bo bolje. Če smo obveščeni vnaprej, damo nekaj vode na stran. Večji problem imajo kmetje, ki morajo napojiti živino.”

Tomaž Seliškar: “Šli smo preverit k upravljavcu vodovoda, kjer so nam povedali, da je razlog, sploh poleti, da se na hitro in v velikih količinah izčrpa voda, denimo za polnjenje bazenov. Pokaže se, da smo spet glavni problem porabniki.”

Ste prepričani, da ti argumenti držijo?

Tomaž Seliškar: “Praviloma držijo. Kaj pa naj, kot da verjamemo? Zakaj bi nas upravljavec vodovoda zavajal?”

Boris Vezjak: “Rače so vse bolj obremenjen okoliš, ker se problemi nalagajo drug na drugega. Zato smo se vključili tudi v postopke gradnje tovarne Magna v Hočah. V zračni liniji je oddaljena manj kot kilometer. Ko živiš v takem okolju, se ti nehote vzbudijo sumi, da obstajajo v Sloveniji kraji, kjer okoljska preobremenjenost z onesnažili že obstaja, in se zato država, namesto da bi ta okolja sanirala, spomni, da bo tja dodala še novo, okoljsko problematično infrastrukturo. Zakaj? Ker je lokalna skupnost že tako anemična, pasivna in apatična, da je najlažje priti z umazano industrijo k njim?”

Tomaž Seliškar: “Hkrati so to gospodarsko ošibela okolja, ki so pripravljena sprejeti vse, če so obljubljena nova delovna mesta.”

Boris Vezjak: “Ta argument smo slišali tudi mi. Kmalu smo bili obtoženi, da sebično ogrožamo 20 ali 30 delovnih mest v Albaughu. Nesramni in škodljivi da smo.”

Tomaž Seliškar: “A situacija je v zadnjih treh letih boljša, sploh če primerjamo z dogodki med letoma 2007 in 2014, ko je tedanje vodstvo zanimalo le, kako čim več še iztržiti. Našim predlogom so prisluhnili. Občina ni hotela naročiti študije o obolelosti za rakom v Račah in okoliških naseljih, Albaugh je ob naših prizadevanjih na koncu raziskavo pri onkološkem inštitutu naročil. Vemo, da je Magna bistveno bolj tvegan projekt in bo večji onesnaževalec. Širše gledano, pogrešamo konsistentno in verodostojno zeleno politiko – na ravni države, a tudi na ravni civilne družbe in nevladnih organizacij. Verjamemo v argumente in dialog – tudi s podjetji, ki navsezadnje ocenijo, da je zanje dolgoročno boljše, če spoštujejo okoljske standarde.”

Miran Rajšp: “Četudi se vse okoljske organizacije in iniciative borimo na lokalni ravni s specifičnimi problemi, vidimo, da prihaja do zakonskih sprememb na slabše. Politika ne upošteva lastnih predpisov, ko pride do varovanja okolja. Redko kateri prebivalec pa se je pripravljen osebno izpostaviti in tvegati vse. Manjka pa nam tudi pravnega znanja.”

Omenili ste, da so sosedi, ki so delali v Pinusu, zboleli in umrli za rakom. Na vaši strani pišete o visoki obolelosti delavcev na šoli. Vam je kdaj žal, da niste bili bolje obveščeni že prej, da so bile prioritete v preteklosti napačne?

Miran Rajšp: “Da, žal mi je. A ni bilo zavedanja, znanja. Pinus je bil na neki način naš boter – kdo bo šel proti njemu? Kdo je sploh vedel, da so te snovi tako škodljive? Delavci so vzeli koncentrate surovin in jih raztrosili po dvoriščih. Grozno je.”

Tomaž Seliškar: “Šele pred leti smo od ravnatelja OŠ Rače, ki stoji nasproti tovarne Albaugh, izvedeli, kako visoka je obolelost za rakom med zaposlenimi. Govorimo o okoli desetkrat pogostejši pojavnosti rakavih obolenj kot v sosednjih šolah. Ko se začneš pogovarjati z lokalnimi prebivalci, je skoraj pri vsaki hiši kdo, ki je zbolel in umrl za rakom. Kot priseljenec nisem vedel, kaj s temi informacijami. Dejstvo je tudi, da so ljudje te snovi uporabljali neodgovorno.”

 

A proizvajalci običajno vedo, kaj proizvajajo. Direktorji redkokdaj sami uporabljajo te izdelke.

Tomaž Seliškar: “Seveda. A bil je tudi interes, da so ti izdelki splošno dostopni. Tožba v ZDA je uspela, ker je sodišče ugotovilo, da ljudi niso primerno obvestili o nevarnostih. Danes se jih bolje zavedamo. Četudi mnogi še vedno raje pogledajo stran.”

Veste, da živite v okolju, ki je zelo obremenjeno z onesnažili. Kakšnih ukrepov bi si želeli?

Miran Rajšp: “V državi imamo institucije, ki bi morale ščititi okolje in ljudi. Delati, kar počnemo mi v okoljskih iniciativah. To nam kaže, da ne opravljajo svojega dela in da je nekaj hudo narobe. Zakaj moram biti jaz tisti zoprni sosed? V Miklavžu je jasno, da je treba obremenitve zmanjšati, saj je že zdaj okolje preobremenjeno. Le tako se lahko doseže vsaj določeno izboljšanje. Na vseh področjih bi se morali tega zavedati, tudi v kmetijstvu: bolje bi bilo imeti več delavk in delavcev, morda nekoliko dražje postopke. To, da imamo onesnaženo okolje, je najslabše. Pred časom je nekdo rekel, da je rak edini, ki ubije svojega gostitelja. Vsi paraziti so bolj previdni. Ljudje smo pri našem sedanjem razvoju na neki način rak. Človeški rak, ki uničuje okolje.”

Umiriti nori razvoj

V ZDA je hišnik na šoli uporabljal škropivo na osnovi glifosata. Zbolel je za rakom. Pred dobrima dvema tednoma je sodišče razsodilo, da mu mora Monsanto, proizvajalec škropiva, plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine. Je ta sodba odmevala v Račah?

Tomaž Seliškar: “Ne. V resnici so nas prvi za odziv poklicali novinarji.”

Boris Vezjak: “Stališče lokalne skupnosti je, da če ti kaj ne paše, spokaj. Za okoljsko problematiko tu se ni nikoli zanimala nobena politična stranka. Edini, ki je prišel lani v Rače, je bil evropski poslanec Igor Šoltes. Slišali smo še dvoumno izjavo Dejana Židana, da se bo Slovenija odpovedala rabi glifosata. A pojasnila, kaj natančno to pomeni, nismo dobili. Dva dni zatem je Slovenija glasovala, naj se glifosat v EU ohrani v rabi.”
Miran Rajšp: “Če si danes vsaj malo okoljsko zaveden, veš, da je nori razvoj treba vsaj malo umiriti. Se omejiti. Zato smo moteči za okolico. Sprašujejo me, ali želim, da se razvoj ustavi. Želim si drugačen, počasnejši, bolj zdrav razvoj. A mnogi nočejo niti pomisliti, kje bomo čez deset let.”

Vir: https://www.vecer.com/za-rakom-so-umrli-tudi-kuharica-v-podjetju-6546378